ŽUPNIKOVA POSLANICA FARANOM SLIVNICE PRI CELJU, PREVORJA IN ŽUSMA
Dragi moji župljani, drage sestre, dragi bratje!
Vsem so nam domače Jezusove prilike, v katerih nastopa kot pastir, božje ljudstvo pa primerja z ovcami. Ko so obglavili Janeza Krstnika se je Jezus, ko je to izvedel, odpravil na samoten kraj, da bi tam žaloval za mrtvim prijateljem. Ljudje so izvedeli, kam je namenjen in so ga prehiteli. Ko jih je zagledal, so se mu zasmilili, ker so bili, kot pravi evangelist, kakor ovce brez pastirja.
Gotovo se v teh dneh, ko smo zaradi nevarnosti pred okužbo v osami, počutite podobno - kakor ovce, ki nimajo pastirja. Mi duhovniki, vaši »pastirji«, pa se počutimo kakor pastirji brez črede. To »pismo« pišem vam in sebi v tolažbo in zagotovilo, da temu ni tako!
Pravijo, da se v zgodovini Cerkve še ni zgodilo, da toliko časa ne bi bilo svete maše, in to nikjer na svetu. Trditev je le delno resnična. Res je namreč, da se še ni zgodilo, da bi bile vse cerkve toliko časa prazne, ni pa res, da ni svete maše. Edini dan, ko po vsem svetu ni svete maše, je še vedno Veliki petek. Vsi duhovniki, s škofi na čelu, vsak dan mašujemo. Žal res v osami, pa vendar. Mašujemo po mašnih namenih, ki so bili predvideni oziroma so jih verniki naročili po telefonu.
Pred nami je Veliki teden. Vsi kristjani obžalujemo, ker bomo bližajoče se velikonočne praznike, zaradi nenavadnih razmer, obhajali na temu primeren način. Morda letošnja Velika noč ne bo podobna nobeni kar se jih spomnimo. Bo pa najbolj podobna izvorni, prvi in edini Veliki noči, saj so vse ostale spomin nanjo in podoživljanje le-te!
V čem je ta podobnost? Na Veliki četrtek, ko obhajamo spomin zadnje večerje in je rojstni dan sv. Evharistije in duhovništva, bomo duhovniki v osami darovali sveto mašo, ki bo glede na število prisotnih bolj podobna prvi, ki jo je Jezus obhajal v družbi učencev, kot zadnji, ki smo jo obhajali lani v navzočnosti vernikov.
Gotovo je kateri minulih Velikih petkov s svojimi obredi globoko nagovoril posameznike v njih stiski. Dvomim pa, da je tako globoko nagovoril vse ljudi, kot jih je ta. Jezus, ki prostovoljno stopa na pot trpljenja in smrti, da bi nas v našem trpljenju spremljal in smrti otel, nam bo tokrat še posebej blizu. Kljub strahu, ne glede na versko ali drugo prepričanje, upamo, da bo nevarnost minila in bomo lahko ponovno »normalno« zaživeli. Vendar bo tudi, ko se bo to zgodilo, strah pred boleznijo in smrtjo ostal sestavni del našega življenja. Večina ljudi verjame, da je upanje na konec obstoječe krize utemeljeno, le nekateri pa verjamemo, da je utemeljeno tudi upanje na življenje onkraj smrti, v večnosti.
V naših treh župnijah (slivniški, prevorski in žusemski) smo se od začetka obstoječega stanja poslovili od štirih župljanov: dveh na Prevorju, enega na Slivnici in ene župljanke na Žusmu. Pogrebne slovesnosti so potekale brez svete maše. Te bodo opravljene naknadno. Zbrani smo bili v zelo majhnem številu, vendar polni upanja, da kriza kmalu mine in upanja na vstajenje mrtvih, od katerih smo se poslavljali. Kaj je bolj velikonočnega?!
Veliko soboto običajno začnemo z blagoslovom ognja. Letos bo to edini obred, ki bo zares odpadel. Vsako leto se nas je zbralo prav lepo število. Zlasti je leto za letom naraščalo število otrok, ki so se tega lepega običaja veselili, ga nestrpno pričakovali in udeležili, pogledujoč drug k drugemu, kdo ima večjo gobo. Po obredu pa se razkropili po župniji obiskat domove. Škoda! A upam, da nas bo zato prihodnje leto še več. Ogenj nas navdaja s strahospoštovanjem. Lahko uničuje, a je hkrati tisti, ki očiščuje in ozdravlja – mimogrede, virus na ogenj ni odporen!
Blagoslova jedil sicer ne bomo mogli opraviti na običajen, tradicionalen način, bodo pa škofje to opravili preko medijev. Duhovniki bomo ob določeni uri opravili blagoslov za svoje župljane na daljavo. Simbolika velikonočnih jedil naj nas globoko nagovori. V razmerah, v katerih smo se znašli, veliko godrnjamo in se pritožujemo, morali pa bi biti bolj hvaležni, da nam je, vsemu navkljub, hrana še vedno dostopna. V razmislek vam ponujam pripombe, ki so bile svoj čas kar prepogosto slišane, češ, da se ne splača obdelovati vrtov in polj in podobno. Upam, da bo, ko se bodo razmere umirile, vedno manj neobdelane zemlje in da bo delo kmetov bolj cenjeno in spoštovano.
Vigilija v soboto zvečer je praznovanje zmagoslavja Luči nad temo, Življenja nad smrtjo.
Velikonočno jutro s procesijo pa je višek tega praznovanja.
Nič od tega ne bo odpadlo, ampak bo način letošnjega praznovanja drugačen, neobičajen. Po obliki osiromašen, nam bo pa bogata vsebina morda še dostopnejša!
Dragi verniki! Po Jezusovi smrti so se njegovi učenci skrivali pred »virusom« strahu pred Judi (v resnici pred trpljenjem in smrtjo). Po srečanju z vstalim Kristusom, ki se jim je v »karanteni« pridružil pri zaprtih vratih, jih sprva prestrašil, nato pa potolažil s pozdravom: «mir vam bodi, ne bojte se, jaz sem« so opogumljeni, rešeni strahu, zapustili tesno sobo in šli na ulice oznanjat veselo oznanilo o zmagi nad smrtjo. Tudi mi bomo slej ko prej zapustili svoja stanovanja in veseli »zmage« nad virusom stopili na ulice.
Želim nam, da bi zaradi te neljube izkušnje bili pogumnejši in utrjeni v veri, da je smrt premagana in da nas v nebesih čaka prostor. Jezus Kristus nam je na stežaj odprl nebeška vrata. Skoznje nas bo nedvomno nekaj pahnilo. Virus, druga bolezen, prometna ali druga nesreča, ne vemo. Naši predniki bi rekli: «Od nečesa človek mora umreti!«
Z željo, da bi nam letošnje praznovanje Velike noči odvzelo strah pred tem dejstvom vam kličem: »Aleluja! Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi!«
Vsem so nam domače Jezusove prilike, v katerih nastopa kot pastir, božje ljudstvo pa primerja z ovcami. Ko so obglavili Janeza Krstnika se je Jezus, ko je to izvedel, odpravil na samoten kraj, da bi tam žaloval za mrtvim prijateljem. Ljudje so izvedeli, kam je namenjen in so ga prehiteli. Ko jih je zagledal, so se mu zasmilili, ker so bili, kot pravi evangelist, kakor ovce brez pastirja.
Gotovo se v teh dneh, ko smo zaradi nevarnosti pred okužbo v osami, počutite podobno - kakor ovce, ki nimajo pastirja. Mi duhovniki, vaši »pastirji«, pa se počutimo kakor pastirji brez črede. To »pismo« pišem vam in sebi v tolažbo in zagotovilo, da temu ni tako!
Pravijo, da se v zgodovini Cerkve še ni zgodilo, da toliko časa ne bi bilo svete maše, in to nikjer na svetu. Trditev je le delno resnična. Res je namreč, da se še ni zgodilo, da bi bile vse cerkve toliko časa prazne, ni pa res, da ni svete maše. Edini dan, ko po vsem svetu ni svete maše, je še vedno Veliki petek. Vsi duhovniki, s škofi na čelu, vsak dan mašujemo. Žal res v osami, pa vendar. Mašujemo po mašnih namenih, ki so bili predvideni oziroma so jih verniki naročili po telefonu.
Pred nami je Veliki teden. Vsi kristjani obžalujemo, ker bomo bližajoče se velikonočne praznike, zaradi nenavadnih razmer, obhajali na temu primeren način. Morda letošnja Velika noč ne bo podobna nobeni kar se jih spomnimo. Bo pa najbolj podobna izvorni, prvi in edini Veliki noči, saj so vse ostale spomin nanjo in podoživljanje le-te!
V čem je ta podobnost? Na Veliki četrtek, ko obhajamo spomin zadnje večerje in je rojstni dan sv. Evharistije in duhovništva, bomo duhovniki v osami darovali sveto mašo, ki bo glede na število prisotnih bolj podobna prvi, ki jo je Jezus obhajal v družbi učencev, kot zadnji, ki smo jo obhajali lani v navzočnosti vernikov.
Gotovo je kateri minulih Velikih petkov s svojimi obredi globoko nagovoril posameznike v njih stiski. Dvomim pa, da je tako globoko nagovoril vse ljudi, kot jih je ta. Jezus, ki prostovoljno stopa na pot trpljenja in smrti, da bi nas v našem trpljenju spremljal in smrti otel, nam bo tokrat še posebej blizu. Kljub strahu, ne glede na versko ali drugo prepričanje, upamo, da bo nevarnost minila in bomo lahko ponovno »normalno« zaživeli. Vendar bo tudi, ko se bo to zgodilo, strah pred boleznijo in smrtjo ostal sestavni del našega življenja. Večina ljudi verjame, da je upanje na konec obstoječe krize utemeljeno, le nekateri pa verjamemo, da je utemeljeno tudi upanje na življenje onkraj smrti, v večnosti.
V naših treh župnijah (slivniški, prevorski in žusemski) smo se od začetka obstoječega stanja poslovili od štirih župljanov: dveh na Prevorju, enega na Slivnici in ene župljanke na Žusmu. Pogrebne slovesnosti so potekale brez svete maše. Te bodo opravljene naknadno. Zbrani smo bili v zelo majhnem številu, vendar polni upanja, da kriza kmalu mine in upanja na vstajenje mrtvih, od katerih smo se poslavljali. Kaj je bolj velikonočnega?!
Veliko soboto običajno začnemo z blagoslovom ognja. Letos bo to edini obred, ki bo zares odpadel. Vsako leto se nas je zbralo prav lepo število. Zlasti je leto za letom naraščalo število otrok, ki so se tega lepega običaja veselili, ga nestrpno pričakovali in udeležili, pogledujoč drug k drugemu, kdo ima večjo gobo. Po obredu pa se razkropili po župniji obiskat domove. Škoda! A upam, da nas bo zato prihodnje leto še več. Ogenj nas navdaja s strahospoštovanjem. Lahko uničuje, a je hkrati tisti, ki očiščuje in ozdravlja – mimogrede, virus na ogenj ni odporen!
Blagoslova jedil sicer ne bomo mogli opraviti na običajen, tradicionalen način, bodo pa škofje to opravili preko medijev. Duhovniki bomo ob določeni uri opravili blagoslov za svoje župljane na daljavo. Simbolika velikonočnih jedil naj nas globoko nagovori. V razmerah, v katerih smo se znašli, veliko godrnjamo in se pritožujemo, morali pa bi biti bolj hvaležni, da nam je, vsemu navkljub, hrana še vedno dostopna. V razmislek vam ponujam pripombe, ki so bile svoj čas kar prepogosto slišane, češ, da se ne splača obdelovati vrtov in polj in podobno. Upam, da bo, ko se bodo razmere umirile, vedno manj neobdelane zemlje in da bo delo kmetov bolj cenjeno in spoštovano.
Vigilija v soboto zvečer je praznovanje zmagoslavja Luči nad temo, Življenja nad smrtjo.
Velikonočno jutro s procesijo pa je višek tega praznovanja.
Nič od tega ne bo odpadlo, ampak bo način letošnjega praznovanja drugačen, neobičajen. Po obliki osiromašen, nam bo pa bogata vsebina morda še dostopnejša!
Dragi verniki! Po Jezusovi smrti so se njegovi učenci skrivali pred »virusom« strahu pred Judi (v resnici pred trpljenjem in smrtjo). Po srečanju z vstalim Kristusom, ki se jim je v »karanteni« pridružil pri zaprtih vratih, jih sprva prestrašil, nato pa potolažil s pozdravom: «mir vam bodi, ne bojte se, jaz sem« so opogumljeni, rešeni strahu, zapustili tesno sobo in šli na ulice oznanjat veselo oznanilo o zmagi nad smrtjo. Tudi mi bomo slej ko prej zapustili svoja stanovanja in veseli »zmage« nad virusom stopili na ulice.
Želim nam, da bi zaradi te neljube izkušnje bili pogumnejši in utrjeni v veri, da je smrt premagana in da nas v nebesih čaka prostor. Jezus Kristus nam je na stežaj odprl nebeška vrata. Skoznje nas bo nedvomno nekaj pahnilo. Virus, druga bolezen, prometna ali druga nesreča, ne vemo. Naši predniki bi rekli: «Od nečesa človek mora umreti!«
Z željo, da bi nam letošnje praznovanje Velike noči odvzelo strah pred tem dejstvom vam kličem: »Aleluja! Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi!«
Vaš dušni pastir, vaš župnik, vaš brat v vstalem Kristusu,
Marko
Komentarji
Objavite komentar